Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Mathieu Lindon: Kaj pomeni ljubiti

Najdete jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org.

Mathieu Lindon (1955) je francoski pisatelj in novinar. V svojih številnih delno avtobiografskih romanih se dotika sveta drog, odvisnosti in homoseksualnosti. Med letoma 1978 in 1984 se je večinoma družil z Michelom Foucaultom, bil pa je tudi tesen prijatelj Hervéja Guiberta (pojavi se v njegovem romanu Prijatelju, ki mi ni rešil življenja, Lambda, 1994). V romanu Kaj pomeni ljubiti (zanj je leta 2011 prejel ugledno nagrado Médicis, preveden pa je tudi v številne jezike) se posveča prav času druženja s Foucaultom in Guibertom, pomemben lik pa je tudi njegov oče Jérôme Lindon, dolgoletni urednik legendarne založbe Minuit. Odraščal je ob izjemnih osebnostih, kot so Duras, Beckett ali Robbe-Grillet, ter ob velikih očetovih pričakovanjih, a Foucault mu je nudil mentorstvo in prijateljstvo, ki sta odločilno usmerila njegovo življenje. Nizanje dogodkov in analiz odnosov z očetom in s Foucaultom hkrati prinaša dve učenji, kaj pomeni ljubiti. Nedvomno pa se nam razkrivajo tudi številne intimne plati Foucaulta, mladih okoli njega in njihovo hedonistično življenje.

Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud, Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan, Vilrouge, Duvert, Rachid O, Leftah, Ceccatty, Izoard in Lambert.

/ odlomek /

– A kaj čutiš? vpraša Gérard.

– Nič, mogoče malo kavo, odgovorim in povoham po zraku, če bi mi bilo kaj bolj jasno. Zunaj te počakam, dodam in stopim iz trgovine.

Skupaj preživljava teden dni počitnic v New Yorku, kjer ima Gérard dobro prijateljico, ki nama je priskrbela LSD, in vzela sva ga pred tri četrt ure. Vprašanje se je nanašalo na učinek droge, ki sem jo zaupljivo pogoltnil, v bistvu pa nisem ničesar razumel o tem, zame je prvič in ne vem, kaj se bo zgodilo. Ko se mi Gérard minuto kasneje pridruži, z vsemi štirimi ležim na Broadwayu in ljudje se ustavljajo ter sprašujejo, če je vse v redu. Presenečen, ker se jim zdi smiselno, da me ogovarjajo, jim s širokim nasmehom odgovarjam yes. Celoten dan je pravi čudež, umski in čustveni izbruh, ki mi razširi pogled. Kot je bilo dogovorjeno, vzameva taksi, da se dobiva z Immy v Central Parku pri dvainsedemdeseti ulici, toda šoferju ne zmoreva povedati naslova, »sixty dvanajst«, »seventy dva«, »sixty twelve«, zatikava se in se reživa, na vse kriplje se krohotava. Kljub vsemu prispeva na pravo mesto, očitno prva, in iščeva kraj, kamor bi lahko udobno sedla. Komaj sva izbrala košček trave, da se namestiva, že vstaneva, kajti trava malce stran je bolj zelena in bolj gosta za sedeti, toda takoj tudi ta prostor ni več v redu, kajti malce bolj vstran je še boljša, tako da nadaljujeva svoje nenehno prestavljanje, dokler ne dojameva, da le najin vidni kot ustvarja razliko in da je trava povsod enaka.

Immy naju pelje v neko stanovanje, ki ima veličastno kopalnico. Oba sedeva na en konec velike banje, spustiva vodo in uravnavava temperaturo, ki bi najbolj odgovarjala. Pa tudi temu ni ne konca ne kraja, ker je prevroča in dodava malce mrzle, zdaj je premrzla in odpreva vročo, zdaj je odlično, a postane z uhajanjem toplote in z najino prilagoditvijo spet premrzlo. Ogromno se reživa, kar je še večje ugodje, kot ga je zmožna nuditi voda s svojo temperaturo. Iščeva idealno ravnovesje, trip ga potrebuje.

Kot po čudežu je Michelovo stanovanje ostvaritev tega ideala. To vemo, kajti v njem nadaljujemo s tripi. Zaradi svoje obširnosti in ureditve predstavlja sanjski kraj za tovrstni užitek. Podvzamemo na stotine previdnostnih ukrepov. Gérard mi je povedal cel kup zgodb, o nevarnosti, da se vse izmuzne iz rok, da je situacija lahko tudi tako neznosna, kot je lahko čudovita, in vsem je jasno, da če se eden v zadnjem trenutku odreče drogi, mu nihče ne bo ugovarjal. Prvič smo štirje, Marc, Gérard, Michel in jaz, nihče se ne odreče. Vsi opisujejo dvigovanje tripa – po zaužitju mora miniti kaka ura, da se učinek začenja kazati – razen mene, ki nimam izkušenj in zapažam spremembe šele, ko so že tako prisotne, da se jih ne da več spregledati. V stanovanju je kotiček vzdolž širokega okna, poleg gramofona, in tu se namestimo v štiri naslanjače z blazinami, ter poslušamo prve Mahlerjeve simfonije. Ta glasba vsebuje kanček sejemske glasbe in s svojo kvaliteto odlično ustreza silovitosti in milini rajskih trenutkov. Ni boljšega učitelja kot LSD, da postaneš strastni ljubitelj glasbe, z njim intenzivno doživljaš glasbo. Spuščanje s tripa je manj prijetno, sedimo tam rahlo razdraženi, ko se zopet vračamo v svojo staro zavest, dva koraka od melanholije. Toda ta dodatna bližina nas vse štiri uroči.

Za naslednje srečanje se bolje pripravimo. Gérard je priskrbel opij, da omilimo neprijetnosti spusta po LSD-ju. Poleg tega sva si šla sposodit projektor, ekran in dva filma, enega za trip in drugega za opij, ter vse dostavila v stanovanje. Smo isti štirje kot prejšnjikrat, tudi tokrat sem zadnji, ki začuti letenje, in spet poslušamo Mahlerja. Potem preidemo na film bratov Marx. Naredili smo le napako, da nismo namestili ekrana in zlasti ne projektorja s prvim kolutom že pred prikazovanjem, ki se odvija na drugi strani stanovanja, v prostorih, kjer je bival Thierry. Marc, vešč v praktičnih stvareh, se trudi, toda to traja celo večnost, ko se neprestano režimo, saj smo v tem stanju precej nesposobni za te vrste tehničnih nalog. Film je pravi uspeh, sledi partija mikada, v salonu na tleh. Ko si na tripu, je res zelo težko igrati katerokoli igro, ker ne moreš biti nikoli prepričan, da imaš pravila ves čas v glavi ali da se jih zvesto držiš, in ali res lahko zaupaš svojim halucinirajočim očem? Smeh in strogost nista nikoli tako povezana. Ko sem jaz na vrsti za igro, se trudim kot pes, saj mi dobro igranje predstavlja moralni preizkus, s katerim se želim soočiti, in sem srečen zaradi soočanja, ne pa da bi mu želel ubežati. In ko menim, da se kažem v najlepši luči, me preseneti Michelov vzklik: »No, zdaj je pa dovolj«, ki ga Gérard in Marc očitno podpreta; ne da bi se tega zavedal, moje palčke že dolgo časa premikajo vse, kar lahko. Toda kaj pomeni dolgo, ko se časovna izkrivljenost pridruži vidni? Že sekundo zatem se režimo kot zadetki.

Ideja z opijem je genialna. Namesto da bi po tripu morali prenašati energijo, za katero ne vemo več, kam z njo – ker je LSD izčrpavajoč, bi rade volje zaspali, če ne bi bili tako napeti – namesto tega malo po malo vstopamo v nepoznano milino, nenavadna mentalna dejavnost predhodnih trenutkov se zdaj preoblikuje v nepričakovano notranjo mirnost. Skupaj smo trije mladeniči, od katerih sta dva heteroseksualca, in starejši homoseksualec. Nič ne pritiska, niti name ne. Gérardu ljub film, ki ga gledamo med tem prvim opijem po tripu, je Državljan Kane, in je še posebej pretresljiv in uspel v teh okoliščinah. Po projekciji se v veliki sobi pogovarjam z Michelom, ki poje hvalo staremu prijatelju Orsona Wellesa, ki ga igra Joseph Cotten; rad bi igral prebrisanca in cinika, pred nekom, pred katerim se to ne dela, zato kljub svojim čustvom izjavim, da je junak s svojo zagrizeno moralo malce zatežen, kot da navadno nikoli ne zaupam kreposti, čeprav jo v resnici obožujem; lepo življenje je prav tako, kot ga uteleša Joseph Cotten. Nato pa se ustrašim, da je prišlo do nesporazuma, ki je po krivem zmanjšal mojo podobo v Michelovih očeh, prav to, ki sem jo ravno sestavil. Toda izgubiti svojo pamet, odkrivati drugo, oživljati tisto od prej, vse je za nas dobro. Tudi naše spoštovanje do Michela ni nevšečnost. Skupno jemanje tripa je samo po sebi razmerje višjega reda, večini nedostopno. Michel je vselej bleščeč in s tega vidika droga nima nobenega učinka nanj.