Marguerite Vallette Eymery Rachilde – Gospod Venera

Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Marguerite Vallette Eymery Rachilde : Gospod Venera Najdete jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org.

Gospod Venera je kontroverzno delo francoske pisateljice Marguerite Vallette-Eymery – Rachilde (1860–1953). V osemdesetih letih devetnajstega stoletja je bila Rachilde ena redkih avtoric v avantgardnih literarnih krogih dekadentnega Pariza. Tako kot njena znanka Natalie Barney je tudi sama prirejala večere v svojem salonu, kjer so se zbirali pisatelji in umetniki fin de siècle, njen mož Alfred Vallette pa je bil urednik vplivne literarne revije Le Mercure de France. Čeprav je bila za časa svojega življenja precej priznana in cenjena, so njena dela – kot se za moško-orientirani literarni kanon spodobi – pozneje utonila v pozabo.

Roman pripoveduje zgodbo premožne Raoule de Vénérande, ki se zaljubi v revnega cvetličarja Jacquesa Silverta. Jacques, ki živi v neugledni mansardi s sestro Marie, postane njena »ljubimka« in sčasoma tudi njena »žena«. V številne peripetije, ki sledijo, se vplete še nezadovoljni Raoulin snubec, baron de Raittolbe.

Špela Bibič (1986) je samostojna prevajalka in prevaja večinoma iz francoščine v slovenščino ter iz slovenščine v angleščino. To je njen tretji prevod, ki bo izšel pri založbi Škuc.

/ odlomek /

 

»Prepovedujem ti kaditi!« je zavpila in stresla Jacquesa za roko.

»Prav! Ne bom več kadil!…«

»In prepovedujem ti govoriti tu z moškim brez mojega dovoljenja.«

Jacques je osupel obstal, še vedno z neumnim nasmeškom na obrazu.

Nenadoma se je vrgla nanj in ga podrla na tla, preden se je utegnil ubraniti, nato pa ga je prijela za vrat, ki ga je razkrival njegov bel flanelast suknjič, in zasadila nohte v njegovo meso.

»Ljubosumen sem!« je divje zarjovela. »Si me zdaj razumel?…«

Jacques se ni premaknil, svoje stisnjene pesti, ki jih ni hotel uporabiti, je položil na solzne oči.

Raoule je začutila, da ga boli, in popustila.

»Moral si opaziti,« je rekla ironično, »da moje roke, za razliko od tvojih, niso roke cvetličarja in da sem, med nama, vedno bolj možata jaz?«

Jacques ni odgovoril. Skrivoma jo je pogledal, na kotičkih ust pa se mu je risal grenak nasmeh.

V tej vsiljeni otopelosti je bila njegova ženska lepota še toliko bolj očitna, njegova šibkost, ki je bila zdaj morda prostovoljna, pa je izžarevala skrivnostno privlačno moč.

»Kruta!…« je rekel čisto potiho.

Raoule je pograbila naključno blazino in jo podstavila pod mladeničevo rdečelaso glavo.

»Spravljaš me ob pamet!« je zajecljala.

»Hočem te samo zase, ti pa govoriš, se smejiš, poslušaš, odgovarjaš pred drugimi s samozavestjo običajnega bitja! Mar ne vidiš, da tvoja skoraj nadzemeljska lepota izpridi um vsakega, ki se ti približa?

Včeraj sem te hotela ljubiti na svoj način, ne da bi ti pojasnjevala svoje muke; danes sem čisto iz sebe, ker je eden mojih prijateljev sedel poleg tebe!…«

Prekinilo jo je hripavo ihtenje in nesla je robček k obrazu, da bi ga poskušala zakriti.

Kleče, poleg njegovega zleknjenega telesa, je čutila razjarjenost ljubimca, ki je Jacquesa pekla, če je hotel ali ne; dvignil se je in jo objel okrog ramen.

»Torej me globoko ljubiš?…« je vprašal cinično in hkrati priliznjeno.

»Na smrt!…«

»Obljubiš, da me boš spet spravila za cel dan v delirij?…«

»Ta delirij ti je ljubši od mojih poljubov, Jacques!«

»Ne!… in tvoje zdravilo me ne bo več omamilo, da veš, ker ga bom izpljunil, če mi ga boš na silo zlila po grlu!… To bo drugačen, boljši delirij …«

Obmolknil je, nekoliko zadihan, presenečen, da je tako veliko govoril, nato pa je nadaljeval z glasom, v katerem se je čutilo drhtenje poltene strasti: »Zakaj si prišla v spremstvu tistega gospoda?… Mar jaz ne smem biti ljubosumen? Hudo me sramotiš! Kupila si me in tepeš me … Kakor da bi bil tvoj cucek! Če si mislila, da ne opazim! Moral bi oditi, a tako je … tvoja zelena marmelada me je naredila bolj strahopetnega kot sestra!

Vsega se bojim … In vendar sem srečen, zelo srečen … spet se počutim kot dvomesečni dojenček in želim spati na prsih svoje dojilje …«

Raoule je poljubljala njegove zlate lase, tanke kot niti gaze. Hotela mu je vpihniti svojo pošastno strast skozi lobanjo. Pod njenimi gospodovalnimi ustnicami je upognil glavo naprej in s celimi ustnicami ga je ugriznila v tilnik.

Jacques se je zvil v kriku ljubezenske bolečine.

»Oh! Kako prija!« je zastokal in otrpnil v naročju svoje divje gospodarice, »to je vse, kar hočem! Raoule, lahko me ljubiš, kot želiš, če me boš le vedno tako poljubljala!«

Zavese v ateljeju so bile spuščene. Dvojna okna so zadušila hrup omnibusov in kočij z ulice; slišalo se je le zamolklo drdranje, kot drdranje ekspresnega vlaka. Blizu velike zofe, ob katero je Raoule vrgla Jacquesa, je padala pritajena svetloba, nakopičene blazine za njima pa so dajale vtis, da sta v oblazinjenem kupeju prvega razreda … bila sta sama, v vrtincu strašne vrtoglavice, ki je spreminjala vse okoli njiju … padala sta v brezna brez dna, a počutila sta se varna v naročju drugega.

»Jacques,« je odvrnila Raoule, »iz najine ljubezni sem ustvarila boga. Najina ljubezen bo večna … Mojih poljubov ne bo nikoli zmanjkalo!…«

»Potem je res, da se ti zdim lep? Da sem vreden tebe, najlepše ženske na svetu?…«

»Tako si lep, drago bitje, da si večja lepotica od mene! Poglej tja, v ogledalo, svoj rožnatobel vrat, kot vrat otroka!… Poglej svoja čudovita usta, kot poškodovano sadje, ki je zorelo na soncu! Poglej svetlobo, ki sije iz tvojih globokih, kot beli dan jasnih oči … poglej!…«

Nekoliko ga je privzdignila in mu s svojimi mrzličnimi prsti razmaknila obleke na prsih.

»Mar ne veš, Jacques, mar ne veš, da je sveže in zdravo meso edina moč na tem svetu!…«

Vzdrhtel je. Moški v njem se je nenadoma prebudil ob nežnosti teh tihih besed.

Ni ga več tepla, ni ga kupovala, laskala mu je, moški pa, ne glede na svojo nizkotnost, vedno v nekem trenutku upora pokaže tisto kratkotrajno možato lastnost, ki se ji reče nečimrnost.

»Dokazala si mi,« je dejal in jo stisnil okrog pasu s predrznim nasmehom, »zares si mi dokazala, da mi ni treba zardevati pred teboj, Raoule. Modra postelja čaka na naju, pridi!…«

Z njenih las se je spustil oblak in pokril njeno namrščeno čelo.

»Prav … toda pod enim pogojem, Jacques? Ne boš moj ljubimec …«

Iz srca se je zasmejal, kot če bi v nekem miljeju naletel na nepokorno vlačugo.

»Tokrat ne bom sanjal? Gotovo si to mislila, ti predrznica!…« je dejal in se ji izvil z lahkotnostjo mladega damjaka, spuščenega v svobodo.

»Moj suženj boš, Jacques, če lahko rečemo slastni prepustitvi svojega telesa suženjstvo.«

Jacques jo je poskušal odvleči za sabo, vendar se mu je uprla.

»Prisežeš?…« je vprašala z glasom, ki je znova postal bolj gospodovalen.

»Kaj?… Nora si!…«

»Sem jaz gospodarica, da ali ne?« je zavpila Raoule in se nenadoma vzravnala, s strogimi očmi in razširjenimi nosnicami.

Jacques se je umaknil do slikarskega stojala.

»Odhajam … odhajam!« je ponovil obupano. Ni več razumel gospodaričinih želja in tudi sam si ni želel ničesar več.

»Ne boš šel, Jacques. Prodal si se, ne moreš se več vzeti nazaj! Mar pozabljaš, da se ljubiva?…«

Ta ljubezen je bila zdaj skoraj kot grožnja; obrnil ji je hrbet in se kujal.

Približala se mu je od zadaj in ga zgrabila s svojimi pohotnimi rokami.

»Oprosti!« je zašepetala, »pozabila sem, da si muhasto dekletce, ki ima pravico, da me muči pri sebi doma.

Greva!… naredila bom, kar želiš…«

Odšla sta v modro spalnico, on osupel nad njeno besno zahtevo po nemogočem, ona, hladnega pogleda, z zobmi, zagrizenimi v tenko ustnico. Sama se je slekla in zavračala vse njegove poskuse približevanja, ob čemer je postajal grozno nestrpen. Brez najmanjšega spogledovanja si je odpela obleko, korzet, nato pa spustila zavese, da ni mogel občudovati njene čudovite amazonske postave. Ko jo je poljubil, se mu je zdelo, kakor da je med rjuhe zdrsnilo telo iz marmorja, dobil je neprijeten občutek, da se je ob njegove tople ude podrgnila mrtva žival.

»Raoule,« je rekel proseče, »nehaj mi govoriti, da sem ženska, ponižujoče je … pa saj vidiš, da ne morem biti drugega kot tvoj ljubimec?…«

Brezbrižnica na blazinah je komaj opazno skomignila z rameni, kar je pričalo o njeni popolni ravnodušnosti.

»Raoule,« je ponovil Jacques in z divjimi poljubi skušal oživiti usta, ki so bila še maloprej tako strastna, usta tiste, ki jo je imel za svojo ljubico. »Raoule! Ne preziraj me, rotim te … Ljubiva se, sama si tako rekla … Ah!… izgubljam pamet …zdi se mi, da bom umrl … So stvari, ki jih ne bom nikoli počel … nikoli … Dokler te ne bom imel cele zase, s celim srcem!«

Raoule je zaprla oči. Poznala je to igro, na pamet je vedela besede, ki jih bo narava izgovorila z Jacquesovim glasom …

Kolikokrat je slišala takšne krike, rjovenje nekaterih, vzdihovanje drugih, vljudne uvode izkušenih, oklevajoče začetke sramežljivih …? In ko so se vsi dodobra izkričali, ko so se končno zavedli svojih največjih želja, so, kot pravi oguljena fraza, postali blaženo potešeni, vsi enako vsakdanji v zadovoljitvi svojih čutov.

»Raoule!« je zajecljal Jacques in omahnil izčrpan od brezupne naslade. »Delaj zdaj z mano, kar želiš, vidim, da pokvarjenke ne znajo ljubiti!…«

Telo mlade ženske se je streslo od glave do peta, ko je zaslišala presunljivi krik tega moškega, ki je bil še otrok v primerjavi z njeno pogubno izkušenostjo. Z enim samim skokom je bila na njem in ga pokopala pod svojimi boki, napetimi od divje strasti.

»Ne znam ljubiti … jaz … Raoule de Vénérande!… Ne govori tega, ker znam čakati!…«

Komentiranje ni mogoče.

Naroči se na e-novice

Sporoči nam svoj email in obveščali te bomo o prihodnjih dogodkih.